V tem prepričanju sem ždel le, dokler nisem malo pobrskal po internetu in preko različnih vodnikov po bolj divjih kotičkih našega sveta ugotovil, da je v bistvu kar nekaj splošno znanih trikov preživetja lahko v resnici prej škodljivih kot uporabnih. Če se torej po koncu karantene, ko se bomo vsi zagnali v naravo, znajdete v eni od naslednjih neprijetnih situacij, premislite dvakrat, preden stavite na naslednje prakse.
Sesanje kačjega strupa
Ta junaški podvig smo ničkolikokrat videli v filmih, risankah in nanizankah. Glavnega junaka ugrizne kača in njegov sopotnik, ki je kakopak učeni preživitveni guru, takoj zareže v rano, da posesa in izpljuva strup in tako upočasni ali pa kar pozdravi zastrupitev.
Žal v resnici nihče od nas ni tako močan človeški sesalnik, da bi bil zmožen učinkovito izsesati strup iz ugriza, če pa pri tem v rano še zarežemo, lahko povzročimo okužbe in druge neprijetne reči. Kaj torej storiti, če vas nekoč res malce bolj strastno poljubi kača?
Pokličite številko za klic v sili (če se potikate po slovenskih gozdovih, je to 112), ugriz poskušajte obdržati pod nivojem srca, predvsem pa si dobro zapomnite, kako je bila videti kača. Na ta način vam bodo v bolnišnici najhitreje določili protistrup. Če nimate telefona, da bi poklicali na pomoč, pa jo čim bolj urno podurhajte do prvega telefona in se vmes ves čas sprašujte, kdo v tem času še kolovrati naokoli brez mobilnika.
Hlinjenje smrti pred napadalnim medvedom
Tole je vsekakor eden od bolj znanih mitov, ki se prenaša iz roda v rod po vseh dobro pogozdenih deželah. Tehnično sicer drži, ampak v resnici deluje le pred rjavimi grizliji. Če vas brundajoča zver napade v Severni Ameriki potem vsekakor upoštevajte nasvet in hlinite smrt, morda celo ostanete v enem kosu.
Pri drugih vrstah medvedov pa igranje trupla najverjetneje ne bo imelo želenega učinka. Če je vaš plan B, da začnete s polno močjo bežati v nasprotno smer, vas moramo ponovno ustaviti. Medvedi so namreč hitrejši kot vi. Precej hitrejši. Zato pri tem načrtu še vedno drži pravilo, da vam sicer ni treba biti hitrejši kot medved, ampak le hitrejši kot oseba, ki tudi beži z vami.
Če pa se pred medvedom znajdete sami, poskusite naslednje: počasi, s pogledom, usmerjenim v medveda, odkorakajte stran in pri tem poskusite povzročati čim manj glasnih zvokov. Če se izkaže, da je spopad neizogiben, potem vas lahko reši še sprej proti medvedom ali pa res zadnja možnost – dvignite roke, se naredite čim večje in simulirate napad, medtem ko imate v glavi le eno misel: #yolo.
Nekateri medvedi namreč (predvsem črni medved) velikokrat napad samo nakažejo, da agresorja prestrašijo, če pokažete znake napadalnosti, pa se znajo umakniti. V kolikor se vname resna borba (predlagamo ogled z oskarjem nagrajenega filma Povratnik z Leonardom DiCaprijem), se s pestmi spravite nad medvedove oči ali smrček in upajte, da ne boste zgrešili in s pestjo zarili direktno v gobec.
Ko smo izgubljeni, moramo najprej poiskati vir hrane
Kolikor se spomnim, so nas že v četrtem razredu osnovnega izobraževanja učili, da lahko človek brez hrane preživi tri tedne, brez vode pa običajno manj kot sedem dni. In to vsekakor drži! Prva stvar, ki bi se je morali lotiti v boju za preživetje v divjini, je potemtakem iskanje pitne vode. Najboljše možnosti imamo ob vznožju gora, v dolinah in tam, kjer raste zeleno rastlinje.
Druga prioriteta je potem zavetje. Ponoči se lahko zelo shladi, zato poskrbite, da noči ne boste prespali na mrzli skali. Šele ko imate ti dve nujnosti urejeni, se odpravite na lov za hrano.
Sneg je enako kot voda
Ne čisto. Ko se sneg stopi, resda dobimo vodo, ampak v primeru preživetja je treba ravnati previdno. V nobenem primeru snega ne jejte, ker vam bo v že tako hladnem okolju še bolj znižal telesno temperaturo. Prav tako se je treba zavedati, da se na sneg veliko lažje ujame veliko bakterij in škodljivih snovi.
Če se torej znajdete v situaciji, ko bi bilo žejo treba gasiti s snegom, najprej sledite pravilu, da naj bo ta sneg popolnoma bel. Vsi drugi odtenki odpadejo. Sploh tisti bolj rumene sorte. Potem pa najdite način, da ga pred zaužitjem stopite in zaužijete v tekočem agregatnem stanju.
Mah na drevesu kot edina zanesljiva orientacija
Mit, ki ga vsi še kako dobro poznamo. Pravi, da če se izgubimo v gozdu, samo pogledamo, kje na bližnjem drevesu raste mah. Ker mah raste le na severnem delu drevesa, saj je ta del bolj senčen, zato tam raste več mahu. Drži - a ne vedno.
Pomislite, kako je dejansko videti gozd – notranjost se skriva pod krošnjami dreves in največkrat prav krošnje določajo propustnost sonca in ustvarjajo lastne okoliščine za pojav mahu. Zato se tega nasveta izogibajte in raje stavite na bolj zanesljivo orientacijsko orodje – kompas. Saj ga ima že vsak pametni telefon!
Morskega psa ustavimo z udarcem v nos
Ste kdaj poskušali nekaj boksniti pod vodo? V globinah je praktično nemogoče zadovoljivo nekaj udariti, zato ob približevanju morskega psa ne računajte, da se boste branili s salvo direktov in krošejev. Ob morebitnem snidenju z morskim psom najprej poskušajte čim počasneje odplavati stran, pri tem pa ga s kotičkom očesa ves čas opazujte.
Če slučajno začne sukati svoje plavuti v vašo smer in se vam dozdeva, da ga zna premamiti kakšna vaša okončina, ga poskušajte s prstom dregniti v oko ali pa s kakšnim trdim predmetom v škrge. Toliko bolj vneto, seveda, če je že prešel v napad. Ampak to govorimo bolj hipotetično – statistično vas bo tako ali tako verjetno prej udarila strela, kot pa napadel morski pes. Sploh če se najraje namakate nekje v vidnem polju Fiese.
Naslovna fotografija: Izsek iz filma Povratnik (The Revenant), Profimedia. Animirani GIFi via GIPHY.
